rescheva.potepanja@gmail.com

ponedeljek

Makedonija 2009




Letošnji dopust sva z ženo zaradi vročine in gneče na mejnih prehodih načrtovala zgodaj. 20. aprila sva se odpravila na pot proti Makedoniji. To pa zato, ker sem bil že dolgo odločen, da pokažem ženi kje sem služil naši bivši domovini. Odrinila sva ob 7,30 uri. Pot naju je vodila preko Hrvaške in Srbije, do prvega cilja v Makedoniji, kjer sva prespala.

STARO NAGORIČANE- To je vasica, ki se ponaša s 700 let starim samostanom sv. Georgij. Bila sva pošteno izmučena zato sva se za ogled odločila naslednji dan. Odprla sva najin strešni šotor Maggiolina, ki je pritegnil veliko pozornosti vaščanov in tudi prijaznih policistov, ki so nama dovolili prespati kar pred policijsko postajo. Naslednji dan sva si v spremstvu ogledala samostan, ki je v celoti poslikan s freskami. Le tu v tej cerkvi je vidna freska z vsemi tremi križi. Deležna sva bila izčrpne razlage in tudi štirih pobarvanih jajčk, ker je bil ravno praznik pravoslavne velike noči. Da sva lahko fotografirala sva morala plačati malo več (10€). Nato sva nadaljevala pot proti naslednjemu cilju.Po 23 letih sem se vrnil v kraj, kjer sem služil vojsko. In povem vam, da se je tukaj čas ustavil. Nisem opazil nobene spremembe, nikakršnega napredka. Majhne nedokončane hiše in neurejena dvorišča. Po cesti vozijo avtomobili, katere smo mi že pred desetletji pustili za sabo. Poiskala sva vojašnico v kateri sedaj domuje policija. V ozadju pa razpadajo vojaški objekti. S policisti sva se spustila v pogovor in upala, da si bova lahko ogledala notranjost.
Popisali so najine dokumente ( osebne in potne liste ), kar nama je vzelo precej časa. Kljub temu sva morala območje vojašnice zapustiti. Dovolili so nama le "hiter pogled" preko ograje. In Bog ne daj, da bi fotografirala. Rahlo užaljena sva zapustila s smetmi obdano mesto ter nadaljevala  pot proti Prilepu. Pokraina je gričevnata in reke se dušijo v smeteh.


.

Dva boljših taksijev

PRILEP- Mesto je za spoznanje bolj urejeno. Odločila sva se, da obiščeva družino, s katero sem navezal stike, ko sem bil prve štiri mesece tukaj v vojski. Srečanje po 23 -ih letih je bilo nabito s čustvi. Zanje sva si vzela dva dneva in pri njih tudi prespala.Da o njihovi široki gostoljubnosti sploh ne pišem. Pripovedovali so mnoge zgodbe o revščini in življenju v Makedoniji. Lahko se zamislite ob podatku, da znaša plača trgovke borih 60 € (zdravstveno in socijalno niso preskrbljene). Kdor ima 200 € je že bogat. Cene v trgovinah pa so podobne našim. 300.000 makedoncev je brezposelnih.



Najstarejša obrtna ulica

Fičko naprodaj
  Gostitelj naju je s svojim avtomobilom odpeljal na ogled mesta. Ne boste verjeli. Ponosen, da ga sploh ima( Zastavo 101, letnik osemdeset). Pogostili so naju z razkošnim kosilom in večerjo. Makedonec bo dal iz žepa zadnji denar, da se bo njegov gost dobro počutil. Ogledala sva si tudi vojašnico v spremstvu prijaznega vojaka stražarja. Dovolil nama je eno fotografijo. Naslednji dan sva se odpravila proti Kruševu.

Tukaj sem nekdaj spal

Družinska hiša, ter...

...fotka z znanci iz Prilepa

KRUŠEVO- Tih deževen dan. Obiskala sva grob Tošeta Proeskega.
Ganljiv pogled na mavzolej. Vstopila sva, prižgala svečko in posedela ob grobu. Vse je bilo belo. Srčki, cvetje, podpisi, želje... V tem kraju je pustil velik pečat. Še zanimivost. Na grobovih sva videla tudi hrano in igrače, ki jih ljudje prinašajo svojim umrlim.

V Kruševu so ponosni na Tošeta





Pot naju je vodila naprej proti...

... vmes mimo ciganskega naselja...

... OHRID -u. Zelo lepo in dokaj čisto mesto, katero se ponaša z jezerom, ki nima konca. Sprehodila sva se po mestu in tržnici. Tukaj sva se za manj kot 0,50 € posladkala z najboljšo baklavo v življenju. Prespala sva v nacionalnem parku Galičica nad Ohridom. Po mirno prespani noči sva nadaljevala pot proti Grčiji po vijugasti gorski cesti. Pogled na Prespansko jezero nama je zastrla megla. Na meji nisva imela težav. Najin glavni cilj v Grčiji je bil kraj Meteora in otok Paxos.

Zavetnik Ohrida

Spalnica na Galičici

Prikazano na drugačen način:
http://www.youtube.com/user/resch11?feature=mhee

Grčija 2009




METEORA-Verjetno vsakemu obiskovalcu pogled na te visoke črne meteorske skale vzame dih. Tako spokojno so videti samostani, ki se bohotijo vsak na svoji črni vzpetini. Šest jih je. Vstopila sva v največjega. Pri vhodu sva plačala 2 € in žena si je morala nadeti krilo, ker ženske v hlačah niso dobrodošle.

                                        Proti Meteori

Prodaja domačih dobrot ob cesti

Prvi pogled na meteorske skale







Vsak samostan...

                                        ... na svoji pečini

V notranjosti hranijo zelo dragocene izdelke, rokopise, oblačila celo iz 12. stoletja. Vse to vzdržujejo s primerno temperaturo, da jih ne poškoduje zob časa. Prevzele so naju slike in portreti v jedilnici, pa črna kuhinja.





Veličasten je pogled z dvorišča na ostale samostane. Žena je celo na vrtoglavico pozabila. V notranjosti sva naredila tudi nekaj " ukradenih" posnetkov.




Pogled na sosednji samostan

Razgledi, ki jemljejo dih

IOANINA- Pot do Ioanine se je vlekla po hriboviti pokrajini in vijugasti cesti. Zanimivost. Navado imajo, da ob cesti, kjer se nekdo smrtno ponesreči postavijo znamenje ali celo miniaturno cerkvico. Vanjo postavijo steklenico vode, da lahko pride duša rajnega pit.
Mesto je veliko in starejši del obdan z obzidjem. Malo spominja na Bled, saj ima tudi jezero s cerkvico. Na vsakem vogalu ponujajo hitro hrano po zelo sprejemljivih cenah. Če te zanima srebro in " grški kič, " si lahko dodobra napaseš oči in sigurno najdeš kaj zase. Zvečer sva se umaknila na obrobje mesta, kjer so si prostor za prenočitev poiskali tudi albanski tovornjakarji, ki trgujejo z lončenimi vrči.

Paša za oči

Čevljarska delavnica, kateri ne manjka dela

Naslednji dan sva si ogledala še mošejo, ki služi kot muzej.
Vstopnina : 4.50 € /os

Notranjost mošeje




V drevesnem duplu urejeno znamenjce nekemu umrlemu na cesti

PARGA- Značilno grško mestece. Ob obali spominja na Piran. Od tukaj naj bi vozile turistične ladjice na ogled otoka Paxos. S tem namenom sva prišla tudi midva. A ostala sva globoko razočarana. Prišla sva nekaj dni prezgodaj, saj se turistična sezona še ni začela. Privoščila sva si grško kosilo po izbiri natakarja, ki je bilo precej drago (42 €). Bil je deževen dan zato se nisva predolgo zadrževala in nadaljevala proti Igoumenitsi.

IGOUMENITSA- Ker je to veliko mesto, sva upala, da bova od tod prišla na otok PAXOS. V turističnih agencijah nisva našla nikakršnih oprijemljivih informacij, kot da Paxos sploh ne obstaja. Policisti v pristanišču so nama dejali, da lahko tja prideva le, če greva s TAXI - BOUTOM ali pa s trajektom na Krf in od tam z manjšim čolnom na Paxos. S sporazumevanjem nisva imela težav, mnogi govorijo ANG. ali ITAL. Ogledala sva si mesto, kjer prevladujejo dragi butiki, restavracije in bari, ki so nekaj posebnega za oči. Prenočila sva v zalivu, kjer gojijo školjke in si nabrala novih moči pred vstopom v deželo "orlov in bunkerjev" Albanijo.

Albanija 2009



 
KONISPOL - Odločila sva se za manjši mejni prehod. Krajša pot iz Igoumenitse. Na meji nisva imela težav. Morala sva skozi dezinfekcijo (lužo), "da jim ne prineseva okužbe v državo.'' Parkirava. Sprehod od zabojnika do zabojnika s papirji nama je vzel 15 min. Nadaljevala sva po makadamski cesti v gradnji, saj druge ni bilo. Srečevala sva delovne stroje in bilo je ravno po dežju, tako, da si lahko predstavljate kakšen avto sva imela.

Dezinfekcijski prehod

Meja v ozadju

BUTRINT - Da sva si lahko ogledala ruševine (teater, bazilika) nekdanjega mesta, sva morala prečkati reko z ne ravno varnim splavom. Odštela sva 2€. Za ogled in čudovit razgled na albansko pokrajino, pa sva plačala 6€ na osebo.

Po albanskih cestah moraš voziti še posebej previdno. Nikoli ne veš kdaj boš naletel na oviro. Morda boš srečal konja, skupino potepuških psov, mamo svinjo s svojimi otroki ali samo velikansko luknjo. Povprašala sva, zakaj albanci množično vozijo Mercedeze. Dejali so, da zato, ker so bolj vzdržljivi, saj imajo zelo slabe ceste. Torej, ali Mercedez ali konjska vprega. Ob tej poti sva videla ogromno bunkerjev, ki so razmetani vsepovsod, kot bi jih metali iz letala. Pravijo, da jih je blizu 800 000. Bunker in orel sta simbola Albanije.





Teater v Butrintu



Albanska pokrajina

Mercedezi



Prevzel naju je grad v Girokastru. V njem hranijo veliko topov, v grajskem muzeju iz 1. in 2. svetovne vojne pa zanimive slike in orožje. Za dve osebi sva odštela 3€ za ogled gradu in 2€ za muzej. Za muzej je potrebno vprašat, ker ti ob vhodu tega ne povedo. Od tu je tudi lep razgled na stari del mesta. Mesto se ponaša tudi z arheološkimi najdišči.Malo sva se sprehodila in kupila še domače albanske piškote, katerih nisva mogla pojesti, saj so imeli okus po cigaretah. Še dobro, da nisva kupila mleka, ker so ga v trgovini prodajali v plastenkah od coca cole. Nato sva čez neko planino nadaljevala pot proti Sarandi.

Pogled z gradu

Festivalni oder na gradu







Ovčja planina

SARANDA - Mesto novih hotelov, prepolno smeti. Videti je, da veliko gradijo in se razvijajo. Čuta za čistočo pa še vedno nimajo. Pot sva nadaljevala ob obali proti Vloram. Zopet ceste v gradnji. Da bi si spočila živce od tega makadama, sva si šla ogledat plažo, ki je bila od daleč zelo lepa.
Prvi obiskovalci so bili osli, ki so počivali na soncu. Okrog njih smeti in bunkerji. Privoščila sva si še kosilo za 16€. Postregla naju je 10 - letna deklica, ki je znala nekaj angleščine.




Lepo počasi, da se živina odžeja

Slikovita pot ob obali na žalost v gradnji

Test za živce

Počitek pred turistično sezono

Vkopana v prod, ki je podoben našemu ob Soči

Bunkerji, ki se najdejo tudi na plaži

Tudi to se dogaja, previdnost ni odveč

DURES - Njihova avtocesta. Policisti so naju opozorili, naj prižgeva luči, saj sva na avtocesti. Čudno. Prehitela sva kolesarja, srečala pastirja z ovcami in kmeta s traktorjem. Skupina ljudi pa je prečkala avtocesto, da bi prišla na nasprotni vozni pas. Neverjetno. Njihova avtocesta se začne v Fierah in konča v Progoshinah. Tudi naprej je lepa in široka cesta.Dures je veliko in dokaj solidno mesto. Veliko je revščine. Obiskala sva glavno džamijo in se sprehodila po mestu. Namesto stojnic imajo stvari naložene kar v prtljažnikih avtomobilov. Menjajo denar, ki ga ponujajo v rokah, lahko pa si privoščiš tudi čiščenje čevljev. Na vsakem koraku lahko dobiš odslužen avtomobil in staro železo.

Mestna plaža v Duresu

Stavka ljudi, ter džamija v ozadju

Ponosen nasmeh čistilca čevljev in ...

... ponosen čistiec pri svojem delu

TIRANA - Parkirati sva morala ob umetnem jezeru 2km iz centra, saj v centru ni bilo mogoče najti prostorčka za najin Land Rover. Tukaj vlada precejšnji prometni nered. Pešci se sprehajajo kar med avtomobili. In tudi le - ti se navidez ne držijo pravil. Center je urejen in za turista privlačen.V bližini je opera, muzej, mestna oblast in univerza. Ljudje so prijazni in ženske urejene. Govorijo italijansko, nekateri tudi angleško. Nisva imela težav pri sporazumevanju. Če pa ti oko zaide v stranske ulice, postaneš razočaran nad smetmi in neredom.

Značilne prodajalne



Prazna glavna ulica v pričakovanju...

... grških poslancev



Glavni trg Tirane

Tudi to imajo...

... in na žalost veliko tega

Tržnica v zakotni ulici

To zmore le Mercedes v Albaniji

Le koliko bo zdržala ta stavba, presodite s svojimi očmi

KRUJE - Značilno albansko mestece zgrajeno v bregu. Najprej prideva do spomenika ''konjenika'', nato zavijeva desno v stari del. Sprehodiva se skozi bazar, ki ponuja na ogled domačo obrt. Videla sva, kako izdelujejo albanske kape, copate, preproge, ter posodo iz bakra in srebra. Vse je zelo lepo in mamljivo. Veliko je tudi kipcov matere Tereze. Ker so cene sprejemljive, sva kupila kar nekaj stvari.Obiskala sva grad, kjer je muzej Skender - bega. Albance je 25 let branil pred turki. Na parkirišču sva opazila staro pekarno in si privoščila hlebec odličnega kruha za 80 lek. Pekarna je bila na videz muzejska z veliko krušno pečjo in ogromno vrečami moke.











Skender-begov grad

Pogled na mesto Kruje

Izdelava nam zelo poznanih preprog



Iz te pekarne pride odličen kruh

SKADAR - Prijazni policist na motorju se je sam ponudil, da nama pokaže pot do krožnega križišča, odkoder sva nadaljevala proti Skadarskemu jezeru. Ker je bilo zopet deževno, sva se odločila, da obiščeva samo grad s katerega je tudi čudovit razgled na mesto in jezero.Nato sva preko starega mostu zavila za Črno Goro. Na meji iz Albanije zopet nisva imela težav. Plačala sva 2€ ob predložitvi listka, katerega sva dobila ob vstopu v državo. Zopet sva šla skozi dezinfekcijski kanal. Vse skupaj nama je vzelo borih 5min. Po makadamu sva nadaljevala proti Črni Gori. Na meji sva plačala 10€ ekološke takse. Nato sva se preko Budve, Dubrovnika in Neretve vrnila domov.

Gospod je zelo ponosen na svoj konj-mobil

Mish, v albanščini pomeni meso, ki ga prodajajo kar ob cesti. V paketu verjetno dobiš tudi nekaj muh. Ta ukradena fotka je nastala v nevarnih okoliščinah.











VTIS: Tako sva to potovanje videla skozi najine oči. Odvzela bi samo slabe ceste in smeti, ostalo je bilo nepozabno.

Pokazano na drugačen način:
http://www.youtube.com/user/resch11?feature=mhee#p/u/1/lBfLp6QgNa4


P.S. Kadar potujete pišite dnevnik, kajti le tako ostane spomin na podrobnosti vedno živ.