Rescheva potepanja: Bosna in Hercegovina

Prevozila sva 2137 kilometrov.

Nekoč je bila ena od šestih republik skupne države. Poznana je po olimpijskih igrah 1984 ter nedavno, leta 1995 izvedenem genocidu nad človeštvom po drugi svetovni vojni v Evropi. Kot vedno se s skrbno pripravljenim planom in najnujnejšo prtljago, v deževnem jutru odpraviva novim dogodivščinam naproti. V Bihaču se ustaviva na burek in kislo mleko. Nato sledi ogled Titove pečine pri Drvarju. Prijazna gospa v muzeju naju seznani, da je bila baraka z vsemi originalnimi predmeti v zadnji vojni oropana in požgana. Od tod nadaljujeva proti Jajcu, kjer so na drugem zasedanju AVNOJ-a 1943 odločali o naši prihodnosti. Še prej sva obiskala Vodenice pri Plivskem jezeru, kjer so ohranjeni stari mlini. Nato po vijugasti cesti nadaljujeva do Jablanice. Naslednji dan do Mostarja, kjer je neki lokalni vodič hotel izsiliti, da naju z najinim foto aparatom fotografira, v zameno pa bi mu plačala popravilo zoba. Naslednji daljši postanek je bil v romarskem središču Međugorje. V upanju na čudež, sem brez nerganja sledil ženi na grič prikazovanja, na katerem se je že drenjala množica . Po kosilu se umakneva iz pregretega romarskega vrveža ter nadaljujeva pot k 20 kilometrov oddaljenim slapovom Kravice, kjer je poleti raj za kopalce. Zadovoljna z videnim, se po panoramski cesti spustiva v zeleno dolino reke Neretve in po slikoviti pokrajini zapeljeva do izvira reke Bune. Ta je po nekaterih podatkih najizdatnejši izvir sladke vode v Evropi. Plan, da v spremstvu vodiča z gumenjakom odveslava v jamo k izviru, se takoj ob prihodu izkaže za misijo nemogoče. Zaradi obilnih padavin v preteklih dneh, bi to pomenilo izzivanje narave. Po mirno prespani noči, na višini našega prelaza Predil, tik pred svitom začne z vetrom močno deževati. Slabo vreme naju spremlja ves dopoldan tja do Sutjeske. Temperatura se ta dan ni povzpela preko deset stopinj, kar je nasprotje preteklega dne, ko je žgalo do 28 stopinj.

Titova pečina : N44 22.878 E16 23.007

Stari mlini pri Jajcu : N44 20.999 E17 13.779

Muzej AVNOJ-a .

Jajce.

Po mirni noči...

...novim dogodivščinam naproti.

Mostar

Že večkrat obiskan most v Jablanici.

Vzpon na brdo ukazanja: N43 10.858 E17 41.297

Center Međugorja

Vrh.

Slapovi kravice: N43 09.403 E17 36.525

Izvir Bune: N43 15.411 E17 54.010

Zaradi povečanega vodostaja poplavljena okolica izvira.

Spomenik padlim na Sutjeski: N43 20.763 E18 41.463

Po lokalnih poteh preko Igmana, kjer so nekoč potekale zimske olimpijske igre, zaobideva Sarajevo in se zapeljeva v trideset kilometrov oddaljeno Visoko. Tu naj bi bila najvišja " piramida " na svetu. In res. Ko izza ovinka pripeljeva v vas, se pred nama bohoti poraščen grič z pravilnimi koti v obliki piramide.V spremstvu vodiča, si ogledava rove v Ravnah, nato smo se povzpeli do polovice sončne piramide. Po vsem slišanem in videnem, so se dosedanji dvomi izkazali za neupravičene. Bosanske piramide, da prav ste prebrali, piramid je pet, so delo človeških rok izpred 12000 let. Navdušena nad doživetim zapeljeva v Sarajevo in parkirava pred baščaršijo, od koder obiščeva nekaj znamenitosti. V večernih urah se umakneva na Trebevič, kjer na cilju nekdanje bob steze srečava dva muslimanska Bosanca, ki naju opozorita, da ti lahko v Sarajevu vlomijo v vozilo zgolj zaradi enega cigareta. Ko je divjala vojna, sta bila stara osem let. Na vprašanje kako po toliko letih gledajo na Srbe, sem dobil pričakovan odgovor, zato sem obrnil temo pogovora. Prespala sva na ploščadi, pod nekdanjo restavracijo olimpijskih iger na vrhu Trebeviča, kar se je izkazalo za napačno izbiro. Namreč, od tu so med vojno agresorji imeli celotno mesto dobesedno na dlani. Še vedno je vidno, od kod so ostrostrelci kosili smrt v mestu, zato te spreleti neprijeten občutek. Za piko na i pa se ponoči do naju pripelje vozilo, čez par minut pa v neposredni bližini odjekne več zaporednih pokov. Prestrašena žena se tolaži, da je lovec, jaz pa sem prepričan, da so bili streli iz pištole. Med prebujanjem v hladnem a sončnem jutru najprej pomislim, kaj naj pričakujem od današnjega dne, ker bova obiskala Srebrenico. Na poti v Potočarih obiščeva pokopališče in muzej v nekdanji tovarniški hali, kjer so tisoči več dni ne sluteč nevarnosti čakali na avtobuse, s katerimi so jih peljali na usmrtitev v skupna grobišča. Z ogledom sedemindvajset minutnega dokumentarnega filma ti postane jasno, da so bili za genocid obsojeni samo tisti, ki so poveljevali. Pravi morilci, ki so dejansko morili, teh je na stotine, pa se svobodno sprehajajo morda tudi med nami. V Srebrenici takoj opaziš, da med prebivalstvom zeva kar nekaj generacij velika praznina. Starejših vaščanov ni. Od tu nadaljujeva ob bosansko-srbski meji skozi Zvornik, do Bijeljina, kjer se nahaja etno selo Stanišiči. Naslednji dan se odpraviva proti domu, kjer naju spet pričaka deževen večer. Vtis tega potovanja je, da kljub grozotam, ki so jih prestali, so ljudje pripravljeni za pogovor in pomagati popotniku. Na celi najini poti sva opazila, da tudi smeti ne ležijo več vsevprek kot smo jih bili vajeni.