Službene dolžnosti so mami preprečile, da bi šla z nama na potep, ki je bil pisan na kožo najstnikom. Bilo je tako zanimivo, da Eni ni imela časa pomisliti na mamo. Štartala sva proti Raveni. Najine misli pa so že segale v Mirabilandijo. Kdaj in kje bova prespala, naju niti najmanj ni skrbelo, saj ga ni hotela, ki bi zamenjal naš strešni šotor. Po zaslugi nove obvoznice mimo Mester, sva kilometre hitro požirala. Omembe vreden je bil le dogodek na katerega sva naletela na avtocesti proti Veneciji. Voznica je med vožnjo po prehitevalnem pasu brala časopis na volanu, za druge udeležence v prometu pa se ni zmenila. Pri Raveni sva morala plačati 0.70€ takse za prečkanje zasebnega mostu, da sva se izognila precej daljšemu obvozu.
prva noč pred Mirabilandijo
Prebudila sva se ob 9.00 in se sprehodila do parka. Odprejo ga ob 10.00. Ker ni bilo gneče sva preizkusila vse kar ponujajo. Najbolj adrenalinske zadeve tudi večkrat. Ogledala sva si vse predstave. Policijsko šolo celo dvakrat, saj oba pritegnejo hitri in predelani avtomobili. V najin tabor sva se vrnila ob 23.00, ter se stuširala in skuhala večerjo.
novost 2009
pospešek: 0-100 km h 2,2 sekunde
noro mokro doživetje
policijska predstava
Naslednji cilj je bil ogled Italije v malem. To je od Mirabilandije oddaljeno 35km. Res vredno ogleda. Park v obliki Italije ponuja na istih delih kakor v resnici pomanjšane kopije turističnih znamenitosti. Poleg je tudi mini zabaviščni park. Za ogled in zabavo ti vzame približno pol dneva. Tukaj se nama je pripetila ena neumnost. Ko sva pri vstopu na parkirišče poleg parkirnega potrdila prejela tudi žeton, sva ga za vsako ceno želela vnovčiti na raznih avtomatih, ki pa so ga nama vračali, ter zahtevali evre. Ko sva se vračala iz parka, se pred nama ni hotela dvigniti zapornica in tako je bilo jasno čemu služi tisti ubogi žeton, ki sva se ga želela znebiti.
Pisa je lahko tudi tako majhna
park v obliki Italije
Pot sva nadaljevala proti republiki San Marino. Parkirala sva v podzemni garaži, ter se z dvigalom povzpela v samo srce mesta z mnogimi trgovinami s kičem in orožjem. Ko sem nekega prodajalca vprašal zakaj se prodaja toliko orožja (pravega ali samo za okras), me je v smehu vprašal, če vem po čem je znana Italija. Privoščila sva si kosilo v eni od neštetih restavracij, ter bila tako opeharjena, da se o tem ne splača niti pisati haha.
mučilne naprave
jetniška celica
Pot naju je vodila čez čudoviti prelaz Passo del Comsumo mimo Firenz do Pise. Tu smo že bili, a ker je bila hčerka še majhna, se tistih počitnic ne spomni. Prevzele so jo stojnice in zaželela si je pas, katerega je že dalj časa iskala. Maroški prodajalec ji ga je ponudil za 10€, nakar sta začela barantati. Uspelo ji je in sklenila sta kupčijo za 5€. Bil je vroč dan. Namesto tri urnega čakanja za ogled poševnega stolpa, sva se raje odločila za kopanje. Odpeljala sva se nekaj kilometrov iz Pise v Lido di Camajore. Kraj da daš kapo dol. Vstopila sva v prvi lido in poskusila prepričati gospo, da je 25€ kolikor je zahtevala za dva ležalnika in senčnik preveč, saj je bilo že pozno popoldne. Celodnevna vstopnina je 30€. Odločila sva se, da se bova kar pritihotapila na plažo. Kmalu so naju odkrili in odganjali od parcele do parcele. Izdajal naju je nahrbtnik, saj sva ga imela samo midva. Uspelo nama je nekje raztegniti brisači, nakar prispe reševalec iz vode in nama v več jezikih razlaga, da je to zasebna plaža in se morava pobrati. Delala sva se da ne razumeva. Tako se je naveličal priganjati in naju pustil pri miru, da sva lahko končno uživala.
Genova je mesto kjer je domoval Krištof Kolumb. Dolgo je bila samostojna republik, ter trgovska velesila v sredozemlju. V starem delu pristanišča sva si ogledala akvarij, ki je po velikosti največji v Evropi. Na 10 000 kvadratnih metrih ima 71 akvarijev. V njih imajo vsa morska živa bitja. Od velikega koralnega grebena, delfinov, pa do ribic iz filma Reševanje malega Nema. Ogleda vredna je tudi 62 meterska gusarska ladja Neptun. Ima tri mostove, zgradili pa so jo v rekordnem enem letu za potrebe snemanja filma Pirates. Za gradnjo so leta 1985 odšteli 8,2 mio dolarjev. Ogledala sva si tudi tropski gozd, kjer občutiš pravo tropsko vlago. V bližini je tudi dvigalo s katerim se povzpneš 40m do čudovitega panoramskega razgleda po mestu. Sprehodila sva se po zakotnih ulicah, kjer naju je bilo kar malo strah, saj sva bila skoraj ob aparat zaradi ene nedolžne slike prodajalke sadja.
staro pristanišče
mali Nem s prijatelji
biosfera
ladja Neptun
priljubljeno prevozno sredstvo
Monako. Mesto brez napak, bi lahko rekli. Nobenih reklamnih panojev, urejeni parki ter dragi butiki, kot so Prada, Versaci, Guess, Gucci, D&G, ter seveda pregrešno dragi avtomobili. Dobiš občutek, da si v raju za bogate. Več kot za spominek si tukaj ne bi upal privoščiti. Parkiranje se plačuje do 19h. Ker ni nihče kontroliral sva za cel dan plačala samo eno uro.
razgled na Monaco
cena 57600€
nekoč...
casino Monte Carlo
jaz bi pa raje tega
ali mogoče tega
F1...
...skozi ta predor vozijo 260km/h
mogočna Ruby princess
Pozno zvečer sva sklenila, da se vrneva proti Italiji. Ob avtocesti sva si prisvojila kotiček za nočni počitek. Ob svitu naju je čakal še zadnji ZOO safari pri Gardskem jezeru. Bilo je zelo zanimivo, saj sva se s svojim avtomobilom popeljala med živali. Hotela sva fotografirati leva, ki se nama je postavil pred avto, a kot nalašč so nama v tistem trenutku pošle baterije. In ni hotel slišati, ko sva ga prosila naj počaka, da jih zamenjava. Popihal jo je v senco. Ogledala sva si še klasičen živalski vrt. Vse skupaj nama je vzelo 3h. Ker sva že pogrešala mamo in zajčico Mimi, sva pohodila plin in se do doma nisva več ustavila.
park v obliki Italije
Pot sva nadaljevala proti republiki San Marino. Parkirala sva v podzemni garaži, ter se z dvigalom povzpela v samo srce mesta z mnogimi trgovinami s kičem in orožjem. Ko sem nekega prodajalca vprašal zakaj se prodaja toliko orožja (pravega ali samo za okras), me je v smehu vprašal, če vem po čem je znana Italija. Privoščila sva si kosilo v eni od neštetih restavracij, ter bila tako opeharjena, da se o tem ne splača niti pisati haha.
Vredno si je ogledati muzej mučilnih naprav, ki niso bile nikoli uporabljene, ampak so le odlično izdelane kopije. To nama je povedal domačin, ki je pred leti obiskal tudi naše kraje. Po prijaznem prigovarjanju, mi je gospa pri vhodu dovolila slikanje notranjosti muzeja. Skratka, San Marino je čudovita destinacija za turista.
mučilne naprave
jetniška celica
Pot naju je vodila čez čudoviti prelaz Passo del Comsumo mimo Firenz do Pise. Tu smo že bili, a ker je bila hčerka še majhna, se tistih počitnic ne spomni. Prevzele so jo stojnice in zaželela si je pas, katerega je že dalj časa iskala. Maroški prodajalec ji ga je ponudil za 10€, nakar sta začela barantati. Uspelo ji je in sklenila sta kupčijo za 5€. Bil je vroč dan. Namesto tri urnega čakanja za ogled poševnega stolpa, sva se raje odločila za kopanje. Odpeljala sva se nekaj kilometrov iz Pise v Lido di Camajore. Kraj da daš kapo dol. Vstopila sva v prvi lido in poskusila prepričati gospo, da je 25€ kolikor je zahtevala za dva ležalnika in senčnik preveč, saj je bilo že pozno popoldne. Celodnevna vstopnina je 30€. Odločila sva se, da se bova kar pritihotapila na plažo. Kmalu so naju odkrili in odganjali od parcele do parcele. Izdajal naju je nahrbtnik, saj sva ga imela samo midva. Uspelo nama je nekje raztegniti brisači, nakar prispe reševalec iz vode in nama v več jezikih razlaga, da je to zasebna plaža in se morava pobrati. Delala sva se da ne razumeva. Tako se je naveličal priganjati in naju pustil pri miru, da sva lahko končno uživala.
Genova je mesto kjer je domoval Krištof Kolumb. Dolgo je bila samostojna republik, ter trgovska velesila v sredozemlju. V starem delu pristanišča sva si ogledala akvarij, ki je po velikosti največji v Evropi. Na 10 000 kvadratnih metrih ima 71 akvarijev. V njih imajo vsa morska živa bitja. Od velikega koralnega grebena, delfinov, pa do ribic iz filma Reševanje malega Nema. Ogleda vredna je tudi 62 meterska gusarska ladja Neptun. Ima tri mostove, zgradili pa so jo v rekordnem enem letu za potrebe snemanja filma Pirates. Za gradnjo so leta 1985 odšteli 8,2 mio dolarjev. Ogledala sva si tudi tropski gozd, kjer občutiš pravo tropsko vlago. V bližini je tudi dvigalo s katerim se povzpneš 40m do čudovitega panoramskega razgleda po mestu. Sprehodila sva se po zakotnih ulicah, kjer naju je bilo kar malo strah, saj sva bila skoraj ob aparat zaradi ene nedolžne slike prodajalke sadja.
staro pristanišče
mali Nem s prijatelji
biosfera
ladja Neptun
priljubljeno prevozno sredstvo
Monako. Mesto brez napak, bi lahko rekli. Nobenih reklamnih panojev, urejeni parki ter dragi butiki, kot so Prada, Versaci, Guess, Gucci, D&G, ter seveda pregrešno dragi avtomobili. Dobiš občutek, da si v raju za bogate. Več kot za spominek si tukaj ne bi upal privoščiti. Parkiranje se plačuje do 19h. Ker ni nihče kontroliral sva za cel dan plačala samo eno uro.
razgled na Monaco
cena 57600€
nekoč...
casino Monte Carlo
jaz bi pa raje tega
ali mogoče tega
F1...
...skozi ta predor vozijo 260km/h
mogočna Ruby princess
Pozno zvečer sva sklenila, da se vrneva proti Italiji. Ob avtocesti sva si prisvojila kotiček za nočni počitek. Ob svitu naju je čakal še zadnji ZOO safari pri Gardskem jezeru. Bilo je zelo zanimivo, saj sva se s svojim avtomobilom popeljala med živali. Hotela sva fotografirati leva, ki se nama je postavil pred avto, a kot nalašč so nama v tistem trenutku pošle baterije. In ni hotel slišati, ko sva ga prosila naj počaka, da jih zamenjava. Popihal jo je v senco. Ogledala sva si še klasičen živalski vrt. Vse skupaj nama je vzelo 3h. Ker sva že pogrešala mamo in zajčico Mimi, sva pohodila plin in se do doma nisva več ustavila.
P.S. Opisala sva le glavne postanke. Prevozila sva 1.837km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar