Božič je. Kljub poplavam, ki so ta dan ogrožale Slovenijo, sva se kot že vrsto let poprej odpravila v Postojno. Žive jaslice v jami, so nas vedno znova vabile. In letos ob 20- letnici, naj bi bile nekaj posebnega. A že na začetku so naju spremljale težave. Ker so bile ceste v okolici zaprte, midva pa nisva hotela ostati doma, sva se morala peljati preko Italije...
bil je zelo moker in vetroven dan
z ženinim novim dežnikom se je tako poigral veter, da je pristal v smetnjaku
tukaj nama je bilo jasno, da so postale te še lansko leto čudovite jaslice vaba komercializma (istočasno so spustili noter dva natrpana vlaka ljudi)
zasmilili so se nama nastopajoči, ki so bili premočeni od zgoraj in odspodaj, a so kljub temu dobro odigrali
Helena Blagne je očarala s pesmijo Ave Marija, čeprav je bila postavljena preveč v ozadje. Poleg tega je večina obiskovalcev sploh ni prepoznala.
v ozadju ljudje z dežniki
tokrat je bila jama za obiskovalca res neprijazna. Vsepovsod je bilo polno vode(lilo je kot iz škafa...skoraj)
Oto Pestner je zablestel v Sveti noči. Ob njegovem vznožju sva se počutila kot na koncertu
žena premočena do kosti, je naslednjih nekaj dni morala preležati v postelji. Proti naravi ne moremo nič, a če je bila jama v takih razmerah odprta, bi morali organizatorji poskrbeti za dežne plašče, ali vsaj z besedo opozoriti na razmere. Tako sva bila jezna, da bi najraje opomnila vse ljudi, ki so še čakali zunaj, naj raje tisti denar porabijo za kaj primernejšega. Katastrofa.
