skupno sva prevozila 6360 km.
Letos sva se odločila za Turčijo. Z dovolj informacijami in opremljena z vsem potrebnim sva se desetega maja ob rani uri odpravila novim dogodivščinam naproti. Ker nisva izgubljala dragocenega časa, sva po šestnajstih urah vožnje prispela do turške meje. Na okencu številka 92 sva v manj kot petih minutah dobila vstopne vize , katerih cena je bila 15 € na osebo. Bila sva prijetno presenečena nad prijaznostjo zaposlenih. Takoj za mejo sva prespala v najinem strešnem šotoru maggiolina. Naslednji dan sva pot nadaljevala proti Istanbulu. Kot zanimivost lahko zapišem, da sva cestnino za avtocesto od meje do Istanbula plačala 25 €. Seveda naju je opeharil prevarant, ki je denar spravil kar v svoj žep. Iz Istanbula do Ankare sva plačala le 8€. A vsaka šola nekaj stane.V Istanbulu sva parkirala ob ribji tržnici tik ob morju na parkirišču: N4100.119 - E2858.602. Vsega skupaj par sto metrov od Modre mošeje. Za celodnevno parkiranje sva odštela 2,5 €. Mesto v katerem je dnevno 20 miljonov ljudi. Ogledala sva si le delček tega neskončnega mesta. Pritegnila naju je plava mošeja. Ženske si morajo ob vstopu nadeti ruto, poleg tega pa si morajo obiskovalci sezuti obuvala. Čeprav je mošeja prazna kot vsaka druga je nekaj posebnega v svojih barvah in veličini. Vstopnine ni. Obiskala sva vodni zbiralnik, hipodrom ter veliki bazar, ki je prava paša za oči . V njem je okoli 10000 trgovinic. Zanimivo je, da so prodajalci le moški. Sprehodila sva se tudi ob obali in opazila, da so se tudi sončili le moški. Samo mesto pa je posejano z mošejami, ki večkrat dnevno kličejo k molitvi. Po napornem dnevu sva se s polno novih utisov zadovoljna umaknila iz Evrope v Azijo ter nadaljevala pot proti Ankari . Ustavila sva se pri slanem jezeru Tuz golu, ki naju je prevzelo s svojo neverjetno vijolično barvo. Sprehodila sva se po neskončni solni plaži, nato pa nadaljevala proti Kapadokiji. Po približno 460 stopnicah sva se spustila v 14 kilometersko sotesko Ihlara. Ogledala sva si več cerkvic vklesanih v skalo. Še vedno so vidne lepo ohranjene freske. Vseh takih cerkva je približno 105. V soteski je tudi 4500 votlin iz 8. in 9. stoletja.
zelo lepa modra mošeja
in aya Sofija
na glavo obrnjen znameniti steber Meduze v vodnem zbiralniku
hipodrom
tukaj lahko nahraniš golobčke in se fotkaš z domačini Istanbula
Markova kula nad Prilepom
ne, ne to ni sneg, ampak sol jezera Tuz golu
v skalah vklesana bivališča v Aksarayu
družina, ki naju je povabila v svoj dom
ograjeno dvorišče njihove 1400 let stare hiše
soteska Ihlara
Kapadokija je pokrajina katero mora obiskati vsakdo, ki se potepa po Turčiji. Izgled kapadokijskih vasi je pravo čudo narave. Bivališča vklesana v vulkansko skalovje, ki se mešajo z novejšimi hišami. Po teh "nevarnih skalah" sva prišla do vrha, kjer stoji zopet v skalo vklesana cerkev. V prašni vasi, kjer so se sprehajale krave in kokoši, sva srečala domačinko. Prosila sva, če bi nama lahko pokazala notranjost svoje hiše. Imela sva srečo in povabili so naju v 1400 let staro domovanje. Spodnji prostor je namenjen domačim živalim, zgornji pa je bivalni. A v njem ni bilo drugega kot preproge in skromna peč. Malo z rokami, malo v angleščini smo ob močnem turškem čaju lepo pokramljali. Tukaj sva posnela tudi nekaj lepih fotk in dogovorili smo se, da jih pošljeva tudi njim. Ostal jim bo spomin na dva slovenca v njihovi hiši. Po slovesu naju je pot vodila proti Goreme. Na višini 1400 metrov nad morjem naju je spremljala neskončna ravnina, obdelane njive in tu pa tam zarezane soteske. In verjetno ni popotnika, ki na tem območju ne bi srečal želve. Ustavila sva se v kraju Uschisar kjer sva se povspela na visoko stožčasto trdnjavo z mogočnim razgledom na okoliške doline. Opazil naju je gostilničar iz Sarejeva, ki je tukaj poročen že deset let. Povabil naju je v svojo restavracijo, kjer sva zelo dobro in poceni jedla. Prisedel je zraven in izvedela sva veliko novega . Razkazal nama je še lončarsko delavnico, kjer sva tudi sama preizkusila znanje lončarske obrti. Nato Goreme. Dolina, ki ti vzame sapo. Človek kar ne more verjeti kaj je sposobna narediti mati narava. Vsevprek skalnati stožci. Mnoga bivališča iz prejšnjih stoletij vklesana v skale so preurejena v hotele, domove ali apartmajska naselja. Tudi tukaj nama je uspelo, da sva si lahko ogledala notranjost hotelske sobe izklesane v skalo. Spanje v taki sobi ugodno upliva na zdravje. Ogled so nama omogočili vaški otroci, zato sva se morala v zahvalo skupaj z njimi poditi za žogo. Pot naju vodi proti Konyi in naprej do Antalye. Z višine 1600 metrov nad m. se spuščava v dolino.Tu so vroča poletja in hude zime. Ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in pripravljeni pomagati v vsakem trenutku. Povsod, celo na bencinski črpalki so nama ponujali čaj. Antalya. Mesto, ki s svojimi čudovitimi slapovi privablja obiskovalce. Prvi slap ( Niagara v malem ) se bohoti na severu mesta sredi parka, kjer si lahko človek spočije oči in duha. Tudi gostinske ponudbe ne primanjkuje. Za ježo s kamelo sva odštela 2,5€. Drugi slap, ki je mnogo lepši in veličastnejši pa se izliva v morje. Ko sva zapustila Antalyo sva se na poti proti Olimpusu povzpela na goro kjer že stoletja gori večni ogenj. To je približno 1 kilometer hoda v hrib. Ko prideš ves zadihan na vrh, se ti odpre neverjeten pogled na skalnato pobočje kjer iz razpok zeva ogenj.V tleh so plini, ki ga vzdržujejo. Po vrnitvi v dolino sva se umaknila iz zanimive turistične vasice ter obiskala kraj Olimpus. Med antičnimi ruševinami sva se sprehodila do kristalno čistega morja. V ograjenem kavbojskem naselju nedaleč stran so naju obložili s prospekti in nama ponudili turško kavo. Ta kraj je pisan na kožo popotnikom z nahrbtnikom, ki so željni adrenalinskih športov. V Myri sva si ogledala slikovite likijske skalne grobnice in natančno izklesane podobe na grobovih ter grško gledališče. Nadaljevala sva pot in komaj sva čakala, da se sprehodiva po najlepši turški plaži Oludeniz. Mestece ki malo spominja na Portorož je zelo bogato s turistično ponudbo. Delček plaže je zaščiten kot nacionalni park in se plačuje vstopnino. Zvečer sva se umaknila iz mesta in prespala na jasi, kjer je že bil postavljen en šotor. Spoznala sva se s fanti in skupaj smo posedeli na njihovi turški preprogi in kramljali dolgo v noč.
Kapadokija je pokrajina katero mora obiskati vsakdo, ki se potepa po Turčiji. Izgled kapadokijskih vasi je pravo čudo narave. Bivališča vklesana v vulkansko skalovje, ki se mešajo z novejšimi hišami. Po teh "nevarnih skalah" sva prišla do vrha, kjer stoji zopet v skalo vklesana cerkev. V prašni vasi, kjer so se sprehajale krave in kokoši, sva srečala domačinko. Prosila sva, če bi nama lahko pokazala notranjost svoje hiše. Imela sva srečo in povabili so naju v 1400 let staro domovanje. Spodnji prostor je namenjen domačim živalim, zgornji pa je bivalni. A v njem ni bilo drugega kot preproge in skromna peč. Malo z rokami, malo v angleščini smo ob močnem turškem čaju lepo pokramljali. Tukaj sva posnela tudi nekaj lepih fotk in dogovorili smo se, da jih pošljeva tudi njim. Ostal jim bo spomin na dva slovenca v njihovi hiši. Po slovesu naju je pot vodila proti Goreme. Na višini 1400 metrov nad morjem naju je spremljala neskončna ravnina, obdelane njive in tu pa tam zarezane soteske. In verjetno ni popotnika, ki na tem območju ne bi srečal želve. Ustavila sva se v kraju Uschisar kjer sva se povspela na visoko stožčasto trdnjavo z mogočnim razgledom na okoliške doline. Opazil naju je gostilničar iz Sarejeva, ki je tukaj poročen že deset let. Povabil naju je v svojo restavracijo, kjer sva zelo dobro in poceni jedla. Prisedel je zraven in izvedela sva veliko novega . Razkazal nama je še lončarsko delavnico, kjer sva tudi sama preizkusila znanje lončarske obrti. Nato Goreme. Dolina, ki ti vzame sapo. Človek kar ne more verjeti kaj je sposobna narediti mati narava. Vsevprek skalnati stožci. Mnoga bivališča iz prejšnjih stoletij vklesana v skale so preurejena v hotele, domove ali apartmajska naselja. Tudi tukaj nama je uspelo, da sva si lahko ogledala notranjost hotelske sobe izklesane v skalo. Spanje v taki sobi ugodno upliva na zdravje. Ogled so nama omogočili vaški otroci, zato sva se morala v zahvalo skupaj z njimi poditi za žogo. Pot naju vodi proti Konyi in naprej do Antalye. Z višine 1600 metrov nad m. se spuščava v dolino.Tu so vroča poletja in hude zime. Ljudje so zelo prijazni, gostoljubni in pripravljeni pomagati v vsakem trenutku. Povsod, celo na bencinski črpalki so nama ponujali čaj. Antalya. Mesto, ki s svojimi čudovitimi slapovi privablja obiskovalce. Prvi slap ( Niagara v malem ) se bohoti na severu mesta sredi parka, kjer si lahko človek spočije oči in duha. Tudi gostinske ponudbe ne primanjkuje. Za ježo s kamelo sva odštela 2,5€. Drugi slap, ki je mnogo lepši in veličastnejši pa se izliva v morje. Ko sva zapustila Antalyo sva se na poti proti Olimpusu povzpela na goro kjer že stoletja gori večni ogenj. To je približno 1 kilometer hoda v hrib. Ko prideš ves zadihan na vrh, se ti odpre neverjeten pogled na skalnato pobočje kjer iz razpok zeva ogenj.V tleh so plini, ki ga vzdržujejo. Po vrnitvi v dolino sva se umaknila iz zanimive turistične vasice ter obiskala kraj Olimpus. Med antičnimi ruševinami sva se sprehodila do kristalno čistega morja. V ograjenem kavbojskem naselju nedaleč stran so naju obložili s prospekti in nama ponudili turško kavo. Ta kraj je pisan na kožo popotnikom z nahrbtnikom, ki so željni adrenalinskih športov. V Myri sva si ogledala slikovite likijske skalne grobnice in natančno izklesane podobe na grobovih ter grško gledališče. Nadaljevala sva pot in komaj sva čakala, da se sprehodiva po najlepši turški plaži Oludeniz. Mestece ki malo spominja na Portorož je zelo bogato s turistično ponudbo. Delček plaže je zaščiten kot nacionalni park in se plačuje vstopnino. Zvečer sva se umaknila iz mesta in prespala na jasi, kjer je že bil postavljen en šotor. Spoznala sva se s fanti in skupaj smo posedeli na njihovi turški preprogi in kramljali dolgo v noč.
stožci v Uschisarju
stara lončarska obrt
stara lončarska obrt
skoraj bi svojo ženo zamenjal za to lepotico
v ozadju hoteli in
notranjost skalne sobe
spodnji slap v Antaliyi, ki se izliva v morje
Povečava ribiča za primerjavo velikosti tega slapu.
Povečava ribiča za primerjavo velikosti tega slapu.
vzpon na hribček z večnim ognjem
parkirišče v strugi potoka v Olimpusu
nočno kramljanje na turški preprogi
slikovite likijske skalne grobnice
Ker sva v vodniku prebrala, da živijo tukaj v bližini želve velikanke, sva zgodaj vstala in se odpravila v kraj Dalyan. Od tod sva se s turistično ladjico peljala po reki polni trsja. Po 35 minutah smo se ustavili sredi zaliva. V pokušino so nama dali rake, ki so jih pekli na sosednjem čolnu, kaj kmalu je k nam priplavala velika želva kareta. Le tako sva jo lahko videla, kajti na kopno pridejo le ponoči. To največje gnezdišče karet v Sredozemlju, je zaščiteno področje in je ponoči zaprto. Naslednji težko pričakovani cilj so bile Pomukkale. Apnenčasti bazenčki so se svetlikali v soncu. Bosa sva se v množici turistov povzpela do vrha in se naužila belih lepot. Ogledala sva si tudi ruševine Hierapolisa in lepo ohranjeno gledališče. Tukaj naju je zmotila pretirana vsiljivost gostincev in vseh, ki so ponujali svoje usluge. Z leti se s turizmom Pomukkale uničujejo in izgubljajo naravni sijaj. Obiskala sva tudi ostanke Afroditinega mesta Afrodisias in si med drugim ogledala stadion, ki je eden najlepših na svetu. Nadaljevala sva proti Izmirju. Vmes sva se ustavila v romarskem kraju Meryemana, kjer stoji hiška - kapelica device Marije. Tukaj naj bi preživela zadnja leta svojega življenja. Za zadnjo točko na najini poti sva izbrala Trojo. Ogledala sva si mogočnega trojanskega konja, ki je bil zgrajen leta 1975. Tukaj se je dogajala Iliada in Odiseja ( Homer ). Ruševine mesta pa niso kaj posebno zanimive. Še lepši trojanski konj pa je postavljen v Canakkalah. V bližini je tudi zelo lepa maketa Troje. Najino raziskovanje Turčije se je končalo z vkrcanjem na trajekt v Kanikalah. Prepeljala sva se iz azijske na evropsko stran Turčije ter sva se preko Grčije in Makedonije vrnila domov.
Ker sva v vodniku prebrala, da živijo tukaj v bližini želve velikanke, sva zgodaj vstala in se odpravila v kraj Dalyan. Od tod sva se s turistično ladjico peljala po reki polni trsja. Po 35 minutah smo se ustavili sredi zaliva. V pokušino so nama dali rake, ki so jih pekli na sosednjem čolnu, kaj kmalu je k nam priplavala velika želva kareta. Le tako sva jo lahko videla, kajti na kopno pridejo le ponoči. To največje gnezdišče karet v Sredozemlju, je zaščiteno področje in je ponoči zaprto. Naslednji težko pričakovani cilj so bile Pomukkale. Apnenčasti bazenčki so se svetlikali v soncu. Bosa sva se v množici turistov povzpela do vrha in se naužila belih lepot. Ogledala sva si tudi ruševine Hierapolisa in lepo ohranjeno gledališče. Tukaj naju je zmotila pretirana vsiljivost gostincev in vseh, ki so ponujali svoje usluge. Z leti se s turizmom Pomukkale uničujejo in izgubljajo naravni sijaj. Obiskala sva tudi ostanke Afroditinega mesta Afrodisias in si med drugim ogledala stadion, ki je eden najlepših na svetu. Nadaljevala sva proti Izmirju. Vmes sva se ustavila v romarskem kraju Meryemana, kjer stoji hiška - kapelica device Marije. Tukaj naj bi preživela zadnja leta svojega življenja. Za zadnjo točko na najini poti sva izbrala Trojo. Ogledala sva si mogočnega trojanskega konja, ki je bil zgrajen leta 1975. Tukaj se je dogajala Iliada in Odiseja ( Homer ). Ruševine mesta pa niso kaj posebno zanimive. Še lepši trojanski konj pa je postavljen v Canakkalah. V bližini je tudi zelo lepa maketa Troje. Najino raziskovanje Turčije se je končalo z vkrcanjem na trajekt v Kanikalah. Prepeljala sva se iz azijske na evropsko stran Turčije ter sva se preko Grčije in Makedonije vrnila domov.
Vtis: Turčija je zelo lepa in rodovitna dežela. Obsijana s soncem in bogata z vodo. Je gostoljubna, popotniku prijazna.
Prikazano na drugačen način: