Rescheva potepanja: 2011

Datum na koledarju je oznanjal, da smo že v sredini septembra, morje pa ima še vedno spoštljivih 25 stopinj. Zato pade hitra odločitev. Pojdiva na otok Rab. Tam smo bili že večkrat in vedno smo se prav lepo imeli. Na hitro spakirava najnujnejše in po petih urah vožnje sva že vkrcana na trajektu. Da pa le ne bi samo poležavala se žena spomni, kaj če si greva ogledat kar je še ostalo od političnega zapora na Golem otoku. Odpeljeva se na drugo stran Raba, od koder je organiziran prevoz iz pristanišča Lopar N44 49.505 E14 44.788. Vožnja traja 3,5 ure. Na razpolago za ogled celotnega kompleksa sva imela 1,5 ure. Premalo. Ko pripluješ na Goli otok, si kot obiskovalec prepuščen samemu sebi in samo od lastne iznajdljivosti je odvisno kaj vse boš videl. Kot so bili verjetno v štirideset letni zgodovini delovanja prepuščeni zaporniki. Ker se je vikend nezadržno nagnil v drugo polovico, je prišel čas za povratek proti domu. Na poti proti Senju me prešine, da imava še dovolj časa za ogled kraja, ki mi že mesece ne da miru. Nekdanji ponos jugoslovanskega vojnega letalstva. Aerodrom Željava. Ko domačinu zaupam kam sva namenjena mi zažuga. Samo v prve tri jame lahko gresta, četrta je že na bosanski strani, zato se četrte izogibajta. Posodi nama še svetilko in že sva v mejnem pasu med Hrvaško in Bosno. Ker sem seznanjen kakšnega pomena je bil ta objekt v času delovanja sem po vsem telesu čutil povečano moč adrenalina. Po krajšem ogledu notranjih objektov se na pogled po 2,4 km dolgi stezi nisem mogel upreti, da se ne bi pognal po stezah 3 in 2 sproščen, da na naju ne preži nobena radarska kontrola. Ko pa sem doma pogledal na Google maps sem opazil, da so verjetno na naju prežali bosanski obmejni organi saj sva po stezi 2 zapeljala globoko v bosansko območje. Skratka vse se je končalo dobro, in sva se prav lepo imela.

V ozadju je napis kamen na kamen opet samo kamen.

Vsi novi zaporniki so v tej ulici doživeli krvavo dobrodošlico.

Avto camp Padova 3

V ozadju mesto Rab.

Prva dva vhoda od skupno štirih N44 51.247 E15 44.555

Vhod 2 za Mig 21.

Pod goro Gola Plješevica je po nekaterih podatkih več kot 3000 m. dvoran

Steza 2 je že na bosanski strani.

Prijazna domačina na Željavi.

Transportno letalo Dakota

Več slik si lahko ogledate tukai:

http://www.youtube.com/user/resch11

Povezava na blog o aerodromu Željava:

http://www.zeljava-lybi.com/Zeljava-Nekad.html

Prevozila sva 2963 kilometrov.

Za letošnji dopust sva z ženo imela veliko idej in načrtov a je vedno nekaj preprečilo, da nisva odšla. Nato pa pride junij in z njim konec šole, tudi hčerko je treba nekam zapeljat. Ker je bilo premalo časa za razmislek sem predlagal Makedonijo. Naj spozna Katerino, saj sta se do sedaj pogovarjali le po facebooku. Na hitro sem pripravil načrt kaj si bova ogledala na poti. In že je nastopila ura tistega dne, ko je budilka oznanila, da je treba odrinit na pot. Po sedmih urah vožnje sva že parkirana pred stadionom Partizan v Beogradu. In se v neznosni vročini podala na ogled Titovega groba ( kuča cvieča ). Za tistih par dinarjev, ki jih pobirajo za vstopnino si lahko ogledate tudi muzej 25.maj ter muzej daril, ki jih je prejemal maršal Tito. Za tisti dan sva imela v načrtu, da si greva na Kalemegdan ogledat še živalski vrt. Zapletlo pa se je, ko sem pristopil k prodajalki vstopnic ta pa ni bila pripravljena vzeti € ampak samo uradno valuto kar pa sem rešil s pomočjo varnostnika, ki je zaposlen v živalskem vrtu. Sam živalski vrt ni nič kaj posebnega. Proti večeru se odločiva,da zapustiva Beograd in glej ga hudiča, ker je glavna prometnica skozi mesto eno samo veliko gradbišče ( na to so opozarjali že na mitnici pred mestom ) mi micka ne najde uvoza za Niš. Vedno, ko pridem do prvega uvoza za avtocesto je zaprt zaradi gradbenih del, drugega pa ima pod nadzorom policija. Že razburjen od pregovarjanja z možmi postave, da naj me spustijo na avtocesto se po eni uri kroženja le umaknejo nepregledni koloni vozil. Naslednji dan ko prestopiva makedonsko mejo si v bližini Krive Palanke ogledava čudovit manastir Joakim Osogovski ter znamenite kamene kukle ( stone dolls ). Po sprehodu skozi mesto se že vidi rahel napredek a so še vedno desetletje ali celo več za normalnim svetom. Da bi čim prej prispela k znancem v Prilep se zapeljeva na avtocesto, ki na trenutke spominja na našo posoško cesto samo da je njihova v strašnem stanju in kljub temu te opeharijo za 3€. Pozno popoldne sva že za mizo polno raznih dobrot ter zasuta z raznimi vprašanji. V dneh, ki so sledili sta se hčerka in Kate še bolj spoznale. Ker je bila želja Eni, da obišče muzej posvečen Tošetu se zapeljemo v Kruševo. Kljub samo trideset kilometrski oddaljenosti je Kate bila prvič. Po treh dneh lenarjenja in pohajkovanja po bližnji okolici je prišel čas za slovo. Naslednji kilometri so naju vodili mimo nasadov duana do prespanskega jezera ter preko Galičice 1600 n.m.v., do svetega Nauma ter Ohrida na albansko mejo. Zamudniki pohitite Albanije kakršne smo imeli v spominu kmalu ne bo več . Prvi napredek se že vidi na meji. Dezinfekcijskih bazenov ni več tam stoji moderen mejni prehod samo nekaj kilometrov za mejo že podirajo njihov turistični simbol »bunkerje« po urejenih cestah se vozijo vozila vseh znamk in kot kaže Mercedesi izgubljajo bitko s časom. Pri Albesanu si ogledava kamniti most, ki je bil pred tristo leti del povezave med Makedonijo in Tirano. Zaradi ovir pri sporazumevanju je možakar pustil svoje prijatelje, ki so v nenormalni vročini srkali hladno pijačo ter z nama pešačil kilometer dolgo pot do mosta in nama poskusil nekaj dopovedovati, kar smo kasneje razvozlali s fantom, ki odlično govori Italijansko ter je lastnik okrepčevalnice. Na poti do Tirane sva se povzpela čez slikoviti prelaz pri Albasanu. Tirana me je na videno pred dvema letoma razočarala. Občutek sva imela, da hoče postati evropsko mesto, povsod se gradi in obnavlja. Zato sva se po krajšem sprehodu in klepetu s skupino policistov umaknila iz vrveža ter proti večeru prispela na mejni prehod, ki je bil samo dve leti nazaj naselje kontejnerjev vonja po urinu in znoju ter poln makadamskega prahu sedaj pa stoji moderna zgradba, ki si jo delita albanska in črnogorska stran. Moje mnenje o Shiptarjih je, da so prijazni in so pripravljeni vsakemu pomagati in res upam, da bodo taki tudi ostali. V Črni gori sva se raje umaknila nepopisni gneči na obali in se ob rani uri podala iz Cetinja na Lovčen ter obvezno na pokušino sira in pršuta v vasici Njeguši. Ter nazaj po slikoviti cesti v Kotor. Ker je najstnica že pogrešala vse komoditete, ki jih ima doma sva počasi z raznimi postanki prispela do nacionalnega parka Krka. Po zadnji prespani noči na potepu sva le s težavo opravila enourni sprehod po neokrnjeni naravi ter pozno popoldne že delila dogodivščine na najinem potepu z domačimi.