Rescheva potepanja: september 2011

Datum na koledarju je oznanjal, da smo že v sredini septembra, morje pa ima še vedno spoštljivih 25 stopinj. Zato pade hitra odločitev. Pojdiva na otok Rab. Tam smo bili že večkrat in vedno smo se prav lepo imeli. Na hitro spakirava najnujnejše in po petih urah vožnje sva že vkrcana na trajektu. Da pa le ne bi samo poležavala se žena spomni, kaj če si greva ogledat kar je še ostalo od političnega zapora na Golem otoku. Odpeljeva se na drugo stran Raba, od koder je organiziran prevoz iz pristanišča Lopar N44 49.505 E14 44.788. Vožnja traja 3,5 ure. Na razpolago za ogled celotnega kompleksa sva imela 1,5 ure. Premalo. Ko pripluješ na Goli otok, si kot obiskovalec prepuščen samemu sebi in samo od lastne iznajdljivosti je odvisno kaj vse boš videl. Kot so bili verjetno v štirideset letni zgodovini delovanja prepuščeni zaporniki. Ker se je vikend nezadržno nagnil v drugo polovico, je prišel čas za povratek proti domu. Na poti proti Senju me prešine, da imava še dovolj časa za ogled kraja, ki mi že mesece ne da miru. Nekdanji ponos jugoslovanskega vojnega letalstva. Aerodrom Željava. Ko domačinu zaupam kam sva namenjena mi zažuga. Samo v prve tri jame lahko gresta, četrta je že na bosanski strani, zato se četrte izogibajta. Posodi nama še svetilko in že sva v mejnem pasu med Hrvaško in Bosno. Ker sem seznanjen kakšnega pomena je bil ta objekt v času delovanja sem po vsem telesu čutil povečano moč adrenalina. Po krajšem ogledu notranjih objektov se na pogled po 2,4 km dolgi stezi nisem mogel upreti, da se ne bi pognal po stezah 3 in 2 sproščen, da na naju ne preži nobena radarska kontrola. Ko pa sem doma pogledal na Google maps sem opazil, da so verjetno na naju prežali bosanski obmejni organi saj sva po stezi 2 zapeljala globoko v bosansko območje. Skratka vse se je končalo dobro, in sva se prav lepo imela.