Prevozila sva 3.703 kilometrov.
Nekega zgodnjega jutra v juniju sva se odpravila novim dogodivščinam naproti. Tokrat z željo potovati skozi najlepše destinacije Romunije. Pozno popoldne sva že prečkala mejo z Romunijo in se začela navajat na njihov utrip vsakdanjika. Kot zanimivost naj povem, da sva šele po prestopu madžarsko-romunske meje opazila, da potujeva z dokumenti, ki jim je potekla veljavnost, a tega na meji niso opazili. Prvi stik s to državo je bil neprijeten in čisto v nasprotju od pričakovanega. Peljala sva se po vaseh, ki so bile zaprašene, polne ciganov in konjskih vpreg. Videla sva ciganko, ki je v obcestni luži umivala svojega otroka in povem, da se je žena prvič v vseh teh letih, ko se potepamo resnično bala. S kilometri se je pokrajina spreminjala in tistih pristnih ciganov je bilo bore malo. So pa romuni prijazni ljudje, vedno so pripravljeni priskočiti na pomoč. Ker pa je njihov jezik za naju nerazumljiv, sva si že vnaprej pripravila pomočnika. Napisane sva imela glavne besede katere naj bi potrebovala in njihov prevod. Prvi dan sva si ogledala v mestu Negresti Oas muzej na prostem. Na manjšem lično urejenem kraju imajo razstavljene originalne slamnate hiške iz vseh predelov države, ki ponazarjajo življenje in navade iz preteklosti. Zadovoljna z videnim sva nadaljevala pot do veselega britofa. To je pokopališče, kjer so vsi nagrobniki v modri barvi. In na vsakem je v sliki in zgodbi prikazano kako je pokojni živel in kakšne smrti je umrl človek, ki je pokopan. To je bila ideja domačina, ki je tudi začel rezljati in poslikovati te nagrobnike. Pri 33 stopinjah nama je bilo že pošteno vroče, a si nisva privoščila počitka. Obiskala sva še najvišjo leseno cerkev v Evropi, v kateri je ravno takrat potekala sv. maša. Naslednji težko pričakovan kraj je bilo podeželsko mestece Barsana. A še preden sva peljala oči na pašo v park lesenih cerkva, sva se v kraju ustavila in pokramljala ter se fotografirala z domačini. Razložili so nama, da imajo na dan nedelje običaj biti oblečeni v posebna nedeljska oblačila in navado posedati pred svojimi hiškami ter kramljati s sosedi. Kogar pot vodi v Romunijo resnično ne sme mimo parka lesenih cerkva in samostanov. Tukaj si človek spočije oči in dušo. (približno 13 cerkva in samostanov na enem mestu). Po mirno prespani noči sva se tretji dan polna energije z višine 1042 m.n.m. spustila v pokrajino Bukovina. Obiskala sva manjši rudnik soli v Cacici kjer sva si še originalne rove ogledala brez spremstva. Znotraj je temperatura 10 stopinj, kar blagodejno vpliva na astmatična obolenja. Čisto na dnu v globini 75 metrov pod površjem, je urejeno nogometno igrišče na parketu, kjer redno prirejajo turnirje. Naslednji dan nadaljujeva pot proti še večjemu rudniku soli v Praidu. Naj omenim, da so ceste v pokrajini Bukovina zelo ampak res zelo slabe. Zato ni vprašanje ali se boš izognil luknji, temveč kateri se boš izognil, če se boš sploh lahko. Tukaj sva bila glede cest rahlo obupana, saj sva izgubljala tudi čas. Na splošno pa so vasi po državi podobnega videza, včasih že utrujajoč razgled iz avtomobila, saj dobiš občutek, da si vedno v isti vasi. Ob cesti levo in desno majhne strnjene in seveda ograjene hišice s klopco spredaj. Moram pa poudariti, da imajo ogromno smrekovih gozdov in odtod tudi večina lesenih hiš, sploh starejše. Kljub velikemu številu konjskih vpreg, pa po cestah vozijo tudi avtomobili istih znamk in modelov kot pri nas. Da so Romuni gostoljubni je opaziti tudi po lepo urejenih gostilnah in hotelih. Kar pa kljub prijaznim trgovkam ne velja za vaške prodajalne, kjer je bilo težko kupiti tudi osnovna živila. Na primer mleko. V eni od teh trgovin sva pristala tudi na to, da kupiva domače mleko v plastenki od soka, ki ga je prodajalka prinesla iz svojega zarjavelega hladilnika. Vendar se želodec ni strinjal, da ga zaužijeva, zato sva z njim nahranila potepuškega psa, ki jih je v tej deželi vse polno...
Prvi stik z nepoznano deželo.
Negresti Oas muzej kmečkih hiš in običajev.
Veselo pokopališče N47 58.280 E23 41.265
Nedeljska oblačila v pokrajini Bukovina.
Najvišja lesena cerkev v Evropi ( 78 metrov )
N47 59.052 E23 41.922
Samostani in cerkve v Barsani.
N47 47.513 E24 05.565
Mir in še enkrat mir. Z eno besedo čarobno.
Med prijaznimi domačini na nedeljo v pokrajini Bukovina.
Ko pol dneva voziš po taki, si zaželiš, da ne bi bil tu.
Zaslužen počitek na 1042 m.n.m.
Rudnik soli Cacica N47 38.212 E25 53.954
Vstop v podzemlje.
Nogometno igrišče v globini 75 metrov.
Samostan Voronet.
Pokramljala sva tudi z domačini. ki jih je prizadela povodenj in zemeljski podor skozi vas. Žrtev na srečo ni bilo.
...In prispela sva v naslednji rudnik soli Praid. Popotniku, ki se potepa tu naokrog priporočam ogled tega rudnika. V osrčje te peljejo z avtobusom, ki z dokaj tvegano vožnjo prevažajo potnike vsakih trideset minut. Na globini 100 metrov pod površjem se razprostira ogromna 450m. dolga v sol vklesana dvorana. V njej so otroška igrala, stojnice, kapelica sv. Barbare, muzej ter kotiček za preživljanje časa astmatikov, ki tam prebijejo po štiri ure dnevno. Tudi v tem rudniku klima ugodno vpliva na dihala. Da jim čas hitreje mine je v globini poskrbljeno tudi za nemoteno delovanje interneta in telefona. Pod tem delom, ki pa je za obiskovalce zaprt je še pet nadstropij v katerih še vedno kopljejo sol, a to je zdaj industrijsko. Naslednji važnejši cilj je bil obisk srednjeveškega mesteca Sighisoara v katerem se je rodil Vlad Tepeš imenovan Drakula. Na žalost v njegovi rojstni hiši ni muzeja temveč restavracija. V samem mestecu se da kupiti ogromno različnih spominkov o Drakuli. Nato sva pot nadaljevala po prečudoviti pokrajni Transilvaniji in prispela sva v kraj Bran, kjer stoji na mogočni skali grad Bran. V njem je bil posnet film o Drakuli. Čudovit in zelo lepo ohranjen grad, ki skriva mnogo zgodb iz preteklosti. V njem ne dobiš tistega občutka, da si v muzeju. Najraje bi kar zaživel v njem. Pod gradom se nahaja večja tržnica. Naslednji dan naju spet spremlja sonce in vročina, midva pa sva na poti k blatnim vulkanom Noroiosi. Kraj Berce. Nato kažipot za spodnje in zgornje vulkane. Pojavi se dilema katere naj obiščeva. Odločila sva se za odcep desno, nato je bilo potrebno prehoditi 500 metrov v hrib v peklenski vročini. Ampak kot sva ugotovila se je izplačalo, ko sva se do drugih prepeljala kar z avtomobilom. To so manjši vulkančki, ki bruhajo sivo blato z vonjem po nafti. Če počakaš dovolj dolgo, te kateri presenetijo tudi z do dva metra visokim izbruhom. Od tod naprej pa sva zapeljala na avtocesto Buzau - Bukarešta. Ob 13.tih sva prispela v Bukarešto, v mesto stolpnic in še enkrat stolpnic, po videzu še iz časov komunizma. Parkirala sva tik ob drugi največji stavbi na svetu, termometer v avtu namiguje, da je zunaj pekel, kar se je tudi izkazalo, ko sva izstopila. Sledil je obisk parlamenta nekdaj Ceausescove palače, za kar si je bilo potrebno rezervirati termin . Zaradi strogega varnostnega nadzora, sva morala skozi rentgen ter med časom ogleda oddati tudi potne liste.V spremstvu prijazne vodičke sva kljub prepovedi lahko uporabljala fotoaparat. V eni uri sva si ogledala le delček prvega od 11.tih nadstropij, kar je pomenilo 5% celotne stavbe, v kateri je 1000 sob. Kamor ti seže pogled vidiš le prestiž, kristal, marmor. Za izgradnjo so porabili 1000 000 ton marmorja. Dvorane so mogočne. Naj omenim kristalni lestenec ene dvorane, ki tehta neverjetnih 5 ton, ali zavesa le enega okna na hodniku, ki tehta 500 kilogramov. Veličasten je pogled z balkona proti glavni ulici. Občutek imaš, da si zelo visoko čeprav smo bili v prvem nadstropju. V tej mogočni palači danes delujejo vsi važnejši državni organi v kateri je 24 ur dnevno zaposlenih 2000 ljudi čez dan pa do 20000 ljudi. V času vodenega ogleda imena Nicolai Ceausesco niso omenjali.
Vhod v rudnik Praid N46 33.058 E25 07.246
Divja vožnja skozi ozke tunele....
... nato se po stopnicah spustiš v...
...globino 100 metrov kjer je vse kar potrebuješ. Od stojnic, interneta,otroških igral pa do restavracije.
Rojstna hiša .
Grad Bran.
V katerem so snemali film o Drakuli.
Levo ali desno kateri so naravnejši?
Desno.
N45 21.043 E26 42. 263
Tako obilne večerje verjetno že dolgo ni imel. Kruh in mleko.
Bukarešta.
Parlament druga največja stavba na svetu.
N44 25.651 E26 05.243
Pet tonski kristalni lestenec.
Povsod samo marmor.
Porcelan.
Zavese tehtajo neverjetnih petsto kilogranov.
Veličasten pogled iz državnega hrama.
Iz prekuhane Bukarešte, kjer sva si vzela čas še za krajši sprehod po mestu sva nadaljevala pot proti kraju Piresti. Od tod se začne vzpon čez Karpate. Da le ne bi samo opazovala tistih pravih ciganov, sva se ustavila tudi pri njih. Pred hišo je bil parkiran po videzu novejši BMW z angleškimi tablicami, ki ga je mlajši član cigančkov ob najinem prihodu hitro umaknil nama izpred oči. Na vprašanje v angleščini, če nama lahko pomagajo sva takoj dojela, da tukaj ni nobenega Angleža, kaj šele znanja angleškega jezika. Ko sva stopila iz avta, so iz vseh smeri pritekli umazani in napol goli, a nasmejani otroci, katerim sva dala še zadnje zaloge sladkarij. Med "ročnim" pogovorom s poglavarji družin ter fotografiranjem je bil nekdo zadolžen, da ta trenutek tudi kaj zaslužijo. Verjetno sva imela srečo, da sva imela z njimi stik le za kratek čas, saj sva kasneje po odhodu opazila, da so zadnja vrata priprta. Mogoče jim nisva dala dovolj časa, da bi naju kljub njihovi prijaznosti za kakšno stvar olajšali. Ali pa so bili prepošteni. Od tu naprej se začne že prej omenjeni vzpon čez karpatsko gorovje Transfagarsan. To je dolina z vzponom čez mogočno gorovje podobno našemu Vršiču, le, da je pot bistveno daljša. Preko 100 kilometrov. Ta cesta je bila zgrajena za morebitne vojaške namene in je bila ponos Romunije pod vladavino Nikolaja. Danes pa je po mnenju angleške oddaje TOP GEAR najlepša cesta na svetu. Ko se vzpenjava po prazni cesti proti dvo tisočaku, postaja le ta vse bolj zapuščena. Na cestišču je vedno več skalovja, iz ovinka v ovinek je vedno več snežne odeje. Ko prilezeva do najvišje točke mi po telesu zakroži adrenalin. Vhod v tunel preprečuje velika količina snega. Le s pomočjo 4x4 sva splezala v galerijo kjer se je pojavila nova prepreka. Po srečnem prečkanju na drugo stran mi je bilo jasno, da je bila letošnja zima huda, saj je v normalnih okoliščinah ta prelaz že konec maja odprt za promet. Od tu so naju slabe ceste vodile proti Banatu in ob mogočni reki Donavi sva prispela do Beograda. In ker nama volje še ni zmanjkalo sva si ogledala še mesto in si privoščila obilno kosilo na Kalemegdanu. Za zadnjo noč sva si izbrala kotiček tik pred srbsko-hrvaško mejo pri muzeju Sremski front. Tam sva spoznala novega prijateljla, ki nama je razkazal muzej in pokopališče ter naju zjutraj pogostil s kavo. In kot pravi pregovor: povsod je lepo, a najlepše je doma. Zato sva po slovesu odrinila naravnost v domačo vas.
Kljub jasnemu opozorilu sva se podala na sto kilometrsko pot.
Prekršiva pravila? in greva naprej...
...In spomnila sva se na prepoved v dolini.
Ampak sreča je bila na najini strani. Samo še vrata je bilo potrebno odpreti...
...na drugi strani tik pod meglo pa pogled na najlepšo panoramsko cesto, po mnenju TOP GEAR.
Tipična romunska vasica.
Na moji desni z dolgo kiklco ni punčka, ampak nagajiv fantek.
Vedeževati pa ni znala.
Vklesani doprsni kip na Donavi N44 38.429 E22 17.646
Pogled s Kalemegdana.
Vojaški muzej na Kalemegdanu.
Več slik si oglejte tu: http://www.youtube.com/watch?v=0HoLXlkd-G0&feature=plcp
